Nerazrešeno ciprsko vprašanje ne koristi nikomur

Nekateri morda mislijo, da je bil konflikt, ki deli Ciper na dva dela, leta 2004, ko je ta otok postal član EU, razrešen, v zadnjih nekaj letih se je izkazalo, da ni tako. Ciprski Grki, ciprski Turki, EU in Turčija, vsi plačujejo visoko ceno za sedanji zastoj. To bi bilo treba že zdavnaj priznati pa tudi EU bi si morala že zdavnaj prizadevati za rešitev s posredovanjem OZN.

Kljub postopnemu odstranjevanju fizičnih ovir med ciprskimi Grki na jugu in ciprskimi Turki na severu oboji še vedno živijo v čisto različnih svetovih. EU priznava Grke kot avtoriteto na otoku. Turke sicer priznava za državljane EU, tako rekoč pa lahko uveljavljajo samo malo pravic, ki so zagotovljene drugim prebivalcem. Njihov gospodarski razvoj je talec okoliščin, ki se izmikajo njihovemu nadzoru.

Za podrejeni položaj ciprski Turki niso sami krivi, saj so se leta 2004 na referendumu v svoji skupnosti večinsko izrekli za tako imenovani Ananov načrt, predlog za rešitev spora. Ker Evropska unija ciprskim Grkomni določila pogoja, da morajo predlagano rešitev sprejeti, če hočejo biti sprejeti v EU, so lahko Ananov načrt pravzaprav nekaznovano zavrnili.

Zdrava pamet nam pove, da so leta 2004 ciprski Grki dosegli izredno zmago, saj so dobili vse, za kar so si prizadevali. Članstvo v EU jim je bilo zagotovljeno, zato mnogim med njimi ni bilo prav nič do tega, da bi sklepali kompromise. Če bodo še naprej tako neprožni, bodo tudi sami morali plačati visoko ceno.

Reševanju številnih spornih vprašanj so leta in leta nasprotovali, zato bodo še naprej ostala nerešena ter ne bo sprave in končnega sporazuma. Ciprski Grki, ki zahtevajo vrnitev odvzete lastnine, bodo ostali praznih rok. Nadaljevanje sedanjega stanja pomeni, da bodo turški vojaki še naprej na otoku in da se bodo na njem še naprej naseljevali Turki. Z nedejavnostjo se povečuje tveganje, da bo razkol med območjema in skupnostima postal trajen, z vsemi političnimi in diplomatskimi posledicami.

To ne bo prizadelo samo članov obeh skupnosti. Ciprsko vprašanje z vsemi svojimi spremljajočimi zapleti in težavami zelo otežuje že tako ali tako zapleten pogajalski proces med Turčijo in EU. Poleg tega je veto ciprskih Grkov resno poslabšalo notranje politično ozračje, ki bi Turčijo spodbujalo k prizadevanjem za posodabljanje in reforme. Turčija mora izpolniti obveznosti glede prostega dostopa ciprskih ladij in letal v turška pristanišča in letališča. Obe strani doživljata krivice, vsaka pa od druge strani tudi kaj zahteva in vsaka tudi plačuje ceno za zastoje v pogajanjih.

Sedanje razmere škodujejo tudi Evropski uniji. Ker ne premore enotnosti in odločnosti, da bi se lotila reševanja ciprskega spora, sta na kocko postavljeni njena verodostojnost in njena učinkovitost. Že od leta 2004 ima neizpolnjene obveznosti do ciprskih Turkov. Nerazrešen konflikt tudi onemogoča poskus EU, da bi našla soglasje za rešitev kosovskega vprašanja. Otežuje tudi evropska prizadevanja za boj proti trgovanju z ljudmi na otoku in zapleta odnose z Natom, katerega pomembna članica je Turčija.

S celostnim sporazumom bi odpravili težave vseh prizadetih strani, zato ga ne bi smeli ravnodušno opustiti kot nedosegljivega. Obe skupnosti sta že sprejeli veliko sestavin Ananovega načrta, glede preostalih spornih vprašanj pa bi lahko poiskali rešitve.

Določila sporazuma bi morala temeljiti na odločitvi o federaciji, katere sestavna dela bi bila obe skupnosti. Obe bi bili priznani in bi imeli v skupni državi vsaka svoje ozemlje. Turške čete bi morale za vedno oditi z otoka. Del zemlje ciprskih Grkov, ki ga zdaj zasedajo ciprski Turki, bi bilo treba vrniti in beguncem, večinoma ciprskim Grkom, bi morali dovoliti vrnitev domov.

Če bi dosegli sporazum, bi to bila zmaga za obe strani. Ciprski Grki ne bi več živeli v strahu in negotovosti. Deležni bi bili ugodnosti turškega gospodarstva, ki je najbolj dinamično v regiji. Ciprski Turki bi lahko končno uživali vse koristi, ki jih prinaša članstvo v EU. Za Turčijo bi sporazum pomenil odstranitev glavne ovire v njenih donosih z EU in bi pripomogel, da bi lahko nadaljevala reforme. Končno bi bil sporazum tudi pomemben dosežek evropske zunanje politike.

Za resna pogajanja je potrebna politična volja. Mednarodna skupnost bo imela pomembno vlogo. Prvič, EU si mora zelo prizadevati, da bi obe strani prepričala k nadaljevanju pogajanj in zagotovila ponovno posredovanje OZN. Potem bimorala EU in OZN uporabiti svoj precejšnji vpliv, da bi zagotovili, da bodo vse strani delovale pošteno. Pravi trenutek za ponoven začetek pogajanj je čisto blizu, morda po februarskih predsedniških volitvah ciprskih Grkov. Upajmo, da Ciprčani, Turčija inEUza svoje dobro.